NEŽI Datum rojstva: 1.4.2009 Pasma: šetlandski poni Neži se rada krtači in crklja. Ker je zelo mirnega značaja je primerna za mlajše otroke, ki imajo prvi stik s konjem.
		MICKA Datum rojstva: 1.4.2004 Pasma: šetlandski poni Micka je med poniji šefica. Je zelo potrpežljiva, ko otroci na njej preizkušajo šoferske sposobnosti. Je voznica gika.
		NOŠA Datum rojstva: 5.4.2009 Pasma: haflinger   Noša je vodja terenov. Vsi konji ji sledijo. Je zelo poslušna. Vozi tudi kočijo.
		MONTANA Datum rojstva: 14.4.2002 Pasma: haflinger Montana je rojena na kmetiji Smolej. Je alfa kobila, zato se ji morajo vsi prilagoditi (tudi jahači). Rada ima pozornost in je zelo poslušna.
		BETKA Datum rojstva: 1.1.2013 Pasma: irish cob Betka je mirna in ljubeča kobila. Odlična je za mlade in manj izkušene jahače. Z njo se lahko voltežira. Primerna je za lonžiranje, manežno in terensko jahanje.
		BERTA Datum rojstva: 23.4.2013 Pasma: mešana Pri delu je mirna a hkrati dovolj živahna, da jo je prijetno jahati. Je zelo zanesljiva predvsem pa zelo potrpežljiva, zato je primerna za začetnike kot tudi za malo bolj zahtevne jahače. Zelo rada ima terene, kjer pokaže svojo hitrost.
		REZA-VILMA Datum rojstva: 12.6.2016 Pasma: mešana Tudi Reza je pri delu mirna a hkrati dovolj živahna, da jo je prijetno jahati. Je zanesljiva ter potrpežljiva, primerna za začetnike kot malo bolj zahtevne jahače. Zelo rada ima terene, kjer pokaže svojo hitrost. Je zelo navezana na Berto.
		ZARJA Datum rojstva: 15.6.2019 Pasma: Mešanka, potomka Reze Zarja je umirjena, pridna, vodljiva in odlična voznica.
		BISTRA     Datum rojstva: 13.9.2020 Pasma: slovenski hladnokrvni konj   Bistra, Lindina sestra, je mlada, zelo učljiva kobila, primerna za terensko jahanje kot tudi za jahanje v maneži. Je tipičen predstavnik pasme slovenskega hladnokrvnega konja. Vozi tudi kočijo.
		LINDA   Datum rojstva: 10.3.2021 Pasma: slovenski hladnokrvni konj   Linda, Bistrina sestra, je zelo delavna in učljiva. je zelo potrpežljiva pri delu z otroki. Vozi tudi kočijo.
		BARBY   Datum rojstva: 5.5.2021 Pasma: slovenski hladnokrvni konj   Je zelo pridna v maneži. Na njej se izvaja gimnastiko, zelo lepa predstavnica pasme slovenski hladnokrvni konj.

 

 

Haflinški konj

Haflinški konji so nastali na območju nekdanje enotne Tirolske s križanjem avstrijskih avtohtonih alpskih tovornih kobil in arabskih žrebcev, kjer jih redijo še danes. Pasma je razširjena po celem svetu in jo redijo v več kot šestdesetih državah. Praoče vseh haflingerjev je bil žrebec Folie, skoten 1874, potomec v Avstrijo uvoženega polnokrvnega arabca El՚ Bedavi Seniorja. Ime so dobili po kraju Hafling, ki leži v italijanski regiji Merano-Bolzano na Južnem Tirolskem, kjer še danes domuje glavna deželna kobilarna Santa Maria.  Od tu se je reja haflingerjev razširila po vseh gorskih predelih Italije in na avstrijsko Tirolsko. Danes je največje vzrejno območje Nemčija s pribljižno 14.000 matičnimi kobilami.

Haflingerji so izraziti mišičnjaki, ki lahko brez truda prenašajo odraslega človeka ali vlečejo težko kočijo. Vendar so več kot samo močni in zbiti: z zaobljeno obliko, ljubko glavo in svetlo grivo, so naravnost neustavljivo očarljivi. Haflingerje z lahka prepoznamo: načelno so lisjaki s svetlo grivo – in edini konji, s katerimi bi jih morda zamenjali, so švarcvaldski lisjaki. Ti so občutno večji in težji od haflingerjev, ki merijo povprečno 150 centimetrov. Poleg tega se jim še vedno pozna, da imajo arabske prednike. Pogosto imajo občutno arabsko ščukaste glave s širokim čelom, velikimi očmi in majhnimi, mišicami in zaobljenim križem.

Vzreja haflingerjev je prestala velike spremembe. Prvotno je bila usmerjena le v težke, kmečke delovne konje. Potem so za vojsko potrebovali tovorne konje varnega koraka. In končno se je po drugi svetovni vojni začelo povpraševanje po rekreativnih konjih. Te so poskušali vzrediti predvsem v Nemčiji in sicer z vkrižanjem arabskih žrebcev, vendar so se tudi rejci haflingerjev vrnili k čistokrvni vzreji. Posledica te je izrazito vsestranski in ljubki rekreativni konj dobrih živcev, a pogosto nekoliko trmast. Velik delež konj se lahko izšola za aktivnosti in terapije s pomočjo konja.

 

 

Posavski konj

Pasma se je izoblikovala na osnovi avtohtonih populacij konj, ki so jih redili v porečju Save, predvsem v posavju. Kobile te pasme so nenačrtno oplemenjevali z žrebci različnih pasem, predvsem s hladnokrvnimi v tipu belgijskega konja. Danes najdemo pasmo posavskega konja ob dolnjem toku reke Save na območju Krškega in Brežic, redijo pa ga tudi na Hrvaškem. Velikost populacije posavskih konj se v zadnjih letih nekoliko povečuje.

Posavski konj je manjšega okvirja, ima manjšo ozko glavo, srednje dolg vrat, kratek hrbet, širok in zmerno pobit križ. V prsih je globok, ima kratke in čvrste noge z razmeroma velikimi in čvrstimi kopiti. Spodnji del nog je porasel z zaščitno dlako. Trup je globok in širok. Živali so večinoma rjave in črne barve, lisičja in siva barva dlake sta redki. Posebne značilnosti te pasme so čvrsta konstitucija, vztrajnost in delavoljnost. Konji imajo dobrohoten značaj in so prilagojeni skromnim pogojem reje. Žrebci so večji in bolj robustni od kobil.

Konje uporabljajo za lažja kmetijska opravila na polju in v gozdu ter za rekreativne namene in v turizmu, zlasti v vpregi. Konji so manj zahtevni za šolanje in hitro sprejmejo delo pod sedlom in vpregi. Velik delež konj se lahko izšola za aktivnosti in terapije s konjem.

 

 

Cikasto govedo

Cika je edina slovenska avtohtona pasma goveda, ki se je razvila iz enobarvnega rdečkastega keltskega goveda, ki je bilo majhnega okvirja, v brahicernem tipu. Skozi stoletja svojega razvoja se je prilagajala na tradicionalne pogoje reje in geografske razmere. Lastnosti cikastega goveda: primerna je za ekološko rejo, prilagodljiva na lokalne pogoje reje, primerna za pašo tudi na skromnih in hribovitih območjih, je odporna na bolezni, ima dobro plodnost, ima relativno dobro mlečnost, ima dolgo življensko dobo, izrazit materinski čut.

Do 60-tih let prejšnjega stoletja je na gorenjskem prevladovala cikasta pasma goveda, leta 1964 pa je v Kranju potekal simpozij, kjer so sprejeli sklep o pretopitvi cikaste pasme z lisasto. K sreči so posamezni rejci še naprej vztrajali z rejo cikastega goveda in na ta način rešili pasmo pred izumrtjem.

Danes je reja cikastega goveda razširjena po celotnem območju Slovenije, najbolj zgoščena pa je na območju Bohinja in Kamnika. Populacija šteje 1136 krav (podatki iz leta 2012). V izvorno rodovniško knjigo je vpisanih 921 krav, od tega 177 v glavni del. To pomeni, da je samo 19,2% krav v celotni populaciji v izvornem cikastem tipu, kar pasmo uvršča v visoko stopnjo ogroženosti.

 

 

Drežniška koza

Reja koz je bila v preteklosti najbolj razvita na območju Bovca in Tolmina, kjer naravne razmere niso dopuščale intenzivne reje. Domača koza je bila bogat vir mleka, mlečnih izdelkov in mesa. Glede na namenreje in izvor sta se oblikovala dva tipa drežniške koze, in sicer na območju Bovca mlečni tip, v okolici Drežnice mesni tip. Na območju Bovca sirarska tradicija sega v 13. stoletje.

Danes je pasma razširjena na območju Bovca in Drežnice, pojavljajo se tudi manjše reje drugje po Sloveniji.

Drežniška koza je srednje velikega okvirja. Živali se razlikujejo po obarvanosti dlake, vendar prevladuje tretjina živali s črno in črno-rjavo barvo dlake. Za kozle in nekatere koze je značilna močno razvita brada. Kozli imajo pogosto dobro razvit čop na čelu. Rogovi pri kozlih zrastejo tudi do enega metra, rogate pa so lahko tudi koze.

Pasma je odporna in odlično prilagojena paši na strmih visokogorskih pašnikih. Koze drežniške pasme so živahnega, skoraj divjega temperamenta.

Že nekaj let ostaja velikost populacije drežniške koze skoraj nespremenjena. Glede na merila ogroženosti spada populacija med ogrožene pasme.

 

 

 

 

 

 

Štajerska kokoš

V 16. stoletju so na območju Štajerske redili štajersko kokoš, ki je bila zelo podobna današnji. Pasma je postala pomembna okoli leta 1900, dve leti kasneje pa so pripravili opis pasme, v katerem so jo imenovali Štajerka.

V preteklosti je obstajalo več barv štajerske kokoši, v Sloveniji sta se ohranili jerebičasta in v majhnem številu tudi bela različica.

Pasemska značilnost je čop iz podaljšanih peres za grebenom, ki je pri kokoših bujnejši, pri petelinu bolj redek in daljši. Petelin je po glavi, čopu, vratu in sedelcu rjavordeč, na ramenih in hrbtu temno do rjavordeč ter po spodnji strani črn.

Štajerska kokoš je prikupna in skromna, znana po pogumnem in živahnem temperamentu. Pasma je odporna proti boleznim in ima dobro sposobnost iskanja krme. Zaradi prilagojenosti našim razmeram je štajerska kokoš predvsem kmečka kokoš.

 

 

 

Slovenski hladnokrvni konj

 Slovenski hladnokrvni konj je slovenska avtohtona pasma konja. Nastal je na območju severovzhodne Slovenije in Gorenjske na osnovi domačih hladnokrvnih konj ter oplemenjevanja z žrebci pasme peršeron in noriški konj. Je velikega okvira s čvrsto konstrukcijo. Ima zelo miren temperament, so zelo vztrajni in delavni. Večinoma so rjave, lisičje ali pa črne barve. Razširjen je po območju celotne Slovenije. Zaradi relativno visoke sorodnosti, spada med kritično ogrožene pasme.

VIR: ULJ, priročnik slovenski hladnokrvni konj

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Irish Cob

Irish cob je znan pod več imeni: Gypsy Vanner, Gypsy Horse Irski Tinker, Cob

Velja za eno najbolj priljubljenih na svetu. Njene predstavnike odlikujejo izjemna vzdržljivost, močna imunost in zelo lep videz.

Dolgo nazaj, ko so Romi še romali po Angliji, Irski in Walesu, ter živeli v vozovih, so za vleko le-teh uporabljali čudovite pisane konje. Ti konji so morali biti močni ter vzdržljivi, ob večerih pa dovolj mirni, da so na hrbtih prenašali ciganske otroke. Konje, ki so pokazali najmanjši znak agresije ali trme, so nemudoma izločili iz družine.

Konji niso imeli posebne prehrane, jedli so vse, kar so našli ob cestah, in kar je ostalo od prehrane ljudi. Ustrezne nege zanje ni bilo, ker dejstvo, da življenjskega sloga Ciganov aristokracija ni odlikovala. V zvezi z vsem tem je konj postal zelo trdoživ in ne muhasta živali za hrano in vremenske razmere

Ker poniji veljajo za enega od prednikov tinkerjev, se sodobni ciganski konji ne morejo pohvaliti z visoko rastjo. V povprečju se njihova višina v vihru giblje od 135 do 160 cm. Kar zadeva maso konj, lahko tehta od 240 do 700 kg.

Te živali imajo majhno vihro, graciozen, a hkrati močan, debel vrat, nekoliko grobo masivno glavo in dolga ušesa. Prepoznavna značilnost predstavnikov opisane pasme je prisotnost čedne male brade, ki se nahaja pod spodnjo čeljustjo.

Predstavniki pasme imajo resnično razkošno dlako, gladko, sijočo grivo in enak rep. Njihove masivne velike okončine so pokrite z odlično črto las.

 

 

Na kmetiji jim družbo delajo še ostale živali:

• Miley - Borderski ovčar - Škotski mejni ovčar
• Mandy - Borderski ovčar - Škotski mejni ovčar
• in ostale...

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•