NEZY Starost: 11 let Pasma: šetlandski poni Na kmetiji: jahanje za otroke, popestritev otroških rojstnodnevnih zabav Nezy se rada krtači in crklja. Ker je zelo mirnega značaja je primerna za mlajše otroke, ki imajo prvi stik s konjem.
		MICKA Starost: 19 let Pasma: šetlandski poni Na kmetiji: vožnja giga, popestritev otroških rojstnodnevnih zabav Micka je med poniji šefica. Je zelo potrpežljiva, ko otroci na njej preizkušajo šoferske sposobnosti.
		NOŠA Starost: 11 let Pasma: haflinger Na kmetiji: terensko jahanje, vožnja kočije Noša je vodja terenov. Vsi konji ji sledijo. Je zelo poslušna.
		MONTANA Starost: 18 let Pasma: haflinger Na kmetiji: terensko jahanje, vožnja sani Montana je rojena na kmetiji Smolej. Je alfa kobila, zato se ji morajo vsi prilagoditi (tudi jahači). Rada ima pozornost in je zelo poslušna.
		PIKA Starost: 6 let Pasma: Mešanka (haflinger - posavski konj) Pika je odlična za lonžiranje, jahanje v maneži in terenu. Vozi v paru in sama.
		BETKA Starost: 9 let Pasma: Irish cob Betka je mirna in ljubeča kobila. Odlična je za mlade in manj izkušene jahače. Z njo se lahko voltežira. Primerna je za lonžiranje, manežno in terensko jahanje.
		BERTA Starost: 8let Pasma: mešana Na kmetiji: terensko jahanje in vožnja kočije Pri delu je mirena a hkrati dovolj živahna, da jo je prijetno jahati. Je zelo zanesljiva predvsem pa zelo potrpežljiva, zato je primerna za začetnike kot tudi za malo bolj zahtevne jahače. Zelo rada ima terene, kjer pokaže svojo hitrost.
		REZA-VILMA Starost: 8let Pasma: mešana Na kmetiji: terensko jahanje in vožnja kočije Tudi Reza je pri delu mirena a hkrati dovolj živahna, da jo je prijetno jahati. Je zanesljiva ter potrpežljiva, primerna za začetnike kot malo bolj zahtevne jahače. Zelo rada ima terene, kjer pokaže svojo hitrost. Je zelo navezana na Berto.
		ZARJA Starost: 3 leta Pasma: Mešanka, potomka Reze Zarja je umirjena, pridna, vodljiva in odlična voznica. Za jahanje je še premlada.

 

Haflinški konj

Haflinški konji so nastali na območju nekdanje enotne Tirolske s križanjem avstrijskih avtohtonih alpskih tovornih kobil in arabskih žrebcev, kjer jih redijo še danes. Pasma je razširjena po celem svetu in jo redijo v več kot šestdesetih državah. Praoče vseh haflingerjev je bil žrebec Folie, skoten 1874, potomec v Avstrijo uvoženega polnokrvnega arabca El՚ Bedavi Seniorja. Ime so dobili po kraju Hafling, ki leži v italijanski regiji Merano-Bolzano na Južnem Tirolskem, kjer še danes domuje glavna deželna kobilarna Santa Maria.  Od tu se je reja haflingerjev razširila po vseh gorskih predelih Italije in na avstrijsko Tirolsko. Danes je največje vzrejno območje Nemčija s pribljižno 14.000 matičnimi kobilami.

Haflingerji so izraziti mišičnjaki, ki lahko brez truda prenašajo odraslega človeka ali vlečejo težko kočijo. Vendar so več kot samo močni in zbiti: z zaobljeno obliko, ljubko glavo in svetlo grivo, so naravnost neustavljivo očarljivi. Haflingerje z lahka prepoznamo: načelno so lisjaki s svetlo grivo – in edini konji, s katerimi bi jih morda zamenjali, so švarcvaldski lisjaki. Ti so občutno večji in težji od haflingerjev, ki merijo povprečno 150 centimetrov. Poleg tega se jim še vedno pozna, da imajo arabske prednike. Pogosto imajo občutno arabsko ščukaste glave s širokim čelom, velikimi očmi in majhnimi, mišicami in zaobljenim križem.

Vzreja haflingerjev je prestala velike spremembe. Prvotno je bila usmerjena le v težke, kmečke delovne konje. Potem so za vojsko potrebovali tovorne konje varnega koraka. In končno se je po drugi svetovni vojni začelo povpraševanje po rekreativnih konjih. Te so poskušali vzrediti predvsem v Nemčiji in sicer z vkrižanjem arabskih žrebcev, vendar so se tudi rejci haflingerjev vrnili k čistokrvni vzreji. Posledica te je izrazito vsestranski in ljubki rekreativni konj dobrih živcev, a pogosto nekoliko trmast. Velik delež konj se lahko izšola za aktivnosti in terapije s pomočjo konja.

 

Posavski konj

Pasma se je izoblikovala na osnovi avtohtonih populacij konj, ki so jih redili v porečju Save, predvsem v posavju. Kobile te pasme so nenačrtno oplemenjevali z žrebci različnih pasem, predvsem s hladnokrvnimi v tipu belgijskega konja. Danes najdemo pasmo posavskega konja ob dolnjem toku reke Save na območju Krškega in Brežic, redijo pa ga tudi na Hrvaškem. Velikost populacije posavskih konj se v zadnjih letih nekoliko povečuje.

Posavski konj je manjšega okvirja, ima manjšo ozko glavo, srednje dolg vrat, kratek hrbet, širok in zmerno pobit križ. V prsih je globok, ima kratke in čvrste noge z razmeroma velikimi in čvrstimi kopiti. Spodnji del nog je porasel z zaščitno dlako. Trup je globok in širok. Živali so večinoma rjave in črne barve, lisičja in siva barva dlake sta redki. Posebne značilnosti te pasme so čvrsta konstitucija, vztrajnost in delavoljnost. Konji imajo dobrohoten značaj in so prilagojeni skromnim pogojem reje. Žrebci so večji in bolj robustni od kobil.

Konje uporabljajo za lažja kmetijska opravila na polju in v gozdu ter za rekreativne namene in v turizmu, zlasti v vpregi. Konji so manj zahtevni za šolanje in hitro sprejmejo delo pod sedlom in vpregi. Velik delež konj se lahko izšola za aktivnosti in terapije s konjem.

 

Cikasto govedo

Cika je edina slovenska avtohtona pasma goveda, ki se je razvila iz enobarvnega rdečkastega keltskega goveda, ki je bilo majhnega okvirja, v brahicernem tipu. Skozi stoletja svojega razvoja se je prilagajala na tradicionalne pogoje reje in geografske razmere. Lastnosti cikastega goveda: primerna je za ekološko rejo, prilagodljiva na lokalne pogoje reje, primerna za pašo tudi na skromnih in hribovitih območjih, je odporna na bolezni, ima dobro plodnost, ima relativno dobro mlečnost, ima dolgo življensko dobo, izrazit materinski čut.

Do 60-tih let prejšnjega stoletja je na gorenjskem prevladovala cikasta pasma goveda, leta 1964 pa je v Kranju potekal simpozij, kjer so sprejeli sklep o pretopitvi cikaste pasme z lisasto. K sreči so posamezni rejci še naprej vztrajali z rejo cikastega goveda in na ta način rešili pasmo pred izumrtjem.

Danes je reja cikastega goveda razširjena po celotnem območju Slovenije, najbolj zgoščena pa je na območju Bohinja in Kamnika. Populacija šteje 1136 krav (podatki iz leta 2012). V izvorno rodovniško knjigo je vpisanih 921 krav, od tega 177 v glavni del. To pomeni, da je samo 19,2% krav v celotni populaciji v izvornem cikastem tipu, kar pasmo uvršča v visoko stopnjo ogroženosti.

 

Drežniška koza

Reja koz je bila v preteklosti najbolj razvita na območju Bovca in Tolmina, kjer naravne razmere niso dopuščale intenzivne reje. Domača koza je bila bogat vir mleka, mlečnih izdelkov in mesa. Glede na namenreje in izvor sta se oblikovala dva tipa drežniške koze, in sicer na območju Bovca mlečni tip, v okolici Drežnice mesni tip. Na območju Bovca sirarska tradicija sega v 13. stoletje.

Danes je pasma razširjena na območju Bovca in Drežnice, pojavljajo se tudi manjše reje drugje po Sloveniji.

Drežniška koza je srednje velikega okvirja. Živali se razlikujejo po obarvanosti dlake, vendar prevladuje tretjina živali s črno in črno-rjavo barvo dlake. Za kozle in nekatere koze je značilna močno razvita brada. Kozli imajo pogosto dobro razvit čop na čelu. Rogovi pri kozlih zrastejo tudi do enega metra, rogate pa so lahko tudi koze.

Pasma je odporna in odlično prilagojena paši na strmih visokogorskih pašnikih. Koze drežniške pasme so živahnega, skoraj divjega temperamenta.

Že nekaj let ostaja velikost populacije drežniške koze skoraj nespremenjena. Glede na merila ogroženosti spada populacija med ogrožene pasme.

 

 

Štajerska kokoš

V 16. stoletju so na območju Štajerske redili štajersko kokoš, ki je bila zelo podobna današnji. Pasma je postala pomembna okoli leta 1900, dve leti kasneje pa so pripravili opis pasme, v katerem so jo imenovali Štajerka.

V preteklosti je obstajalo več barv štajerske kokoši, v Sloveniji sta se ohranili jerebičasta in v majhnem številu tudi bela različica.

Pasemska značilnost je čop iz podaljšanih peres za grebenom, ki je pri kokoših bujnejši, pri petelinu bolj redek in daljši. Petelin je po glavi, čopu, vratu in sedelcu rjavordeč, na ramenih in hrbtu temno do rjavordeč ter po spodnji strani črn.

Štajerska kokoš je prikupna in skromna, znana po pogumnem in živahnem temperamentu. Pasma je odporna proti boleznim in ima dobro sposobnost iskanja krme. Zaradi prilagojenosti našim razmeram je štajerska kokoš predvsem kmečka kokoš.

 

Jezersko-solčavska ovca

Jezersko-solčavska ovca je avtohtona pasma ovc in je v Sloveniji najštevilčnejša. Nastala je s križanjem domače dolgorepe ovce z bergamaško in padovansko ovco.

Glede na območje reje so jo imenovali tudi jezerska (na Koroškem) ali solčavska (v Solčavi) ovca. Značilen izbočen nosni profil glave je dobila po bergamaški ovci in kakovostno volno, ki jo je podedovala po padovanski ovci.

Živali jezersko-solčavske pasme so večinoma bele barve, pojavljajo pa se tudi črne, temno rjave in pisane oziroma črno bele. Pri belih ovcah je zaželena temna barvna lisa okrog oči (''očala) ali pod očmi (''solza'') ter na konicah ušes. Višina vihra ovc je 65-67 cm, ovnov več kot 70 cm. Ima velika viseča ušesa, dolg, z volno poraščen rep, čvrste in dolge noge, hrbet pa je močan in dolg. To ji omogoča dobro hojo po strminah gorskih pašnikov.

 

Krškopoljski prašič

Krškopoljski prašič je edina ohranjena slovenska avtohtona pasma prašičev. Ime je vezano na jugovzhodni del Dolenjske, na območje Krško-Brežiškega polja ter obronkov Gorjancev, kjer se je pasma razvijala in preživela do danes.

Zanje je značilen neprekinjen bel pas čez pleča in sprednje noge, preostali del telesa naj bi bil črn, bela naj bi bila tudi rilčeva plošča. Ščetine so ravne in na obarvanih delih telesa temne. Ušesa so viseča in nosni profil nekoliko konkaven.

V preteklosti je bil cenjen zaradi skromnih potreb in prireje masti. Kasneje, ko svinjska mast ni bila več zaželena in se je želelo prašiče, ki priredijo več mesa, so postale živali te pasme manj iskane in cenjene. Tudi danes je krškopoljski prašič namenjen reji v skromnejših pogojih in z veliko voluminozne krme. Primeren je tudi za rejo na prostem. Iz njegovega kakovostnega mesa in slanine izdelujejo odlične suhomesnate izdelke, kot so klobase, salame, slanina, ocvirki...

 

 

 

 

Irish Cob

Irish cob je znan pod več imeni: Gypsy Vanner, Gypsy Horse Irski Tinker, Cob

Velja za eno najbolj priljubljenih na svetu. Njene predstavnike odlikujejo izjemna vzdržljivost, močna imunost in zelo lep videz.

Dolgo nazaj, ko so Romi še romali po Angliji, Irski in Walesu, ter živeli v vozovih, so za vleko le-teh uporabljali čudovite pisane konje. Ti konji so morali biti močni ter vzdržljivi, ob večerih pa dovolj mirni, da so na hrbtih prenašali ciganske otroke. Konje, ki so pokazali najmanjši znak agresije ali trme, so nemudoma izločili iz družine.

Konji niso imeli posebne prehrane, jedli so vse, kar so našli ob cestah, in kar je ostalo od prehrane ljudi. Ustrezne nege zanje ni bilo, ker dejstvo, da življenjskega sloga Ciganov aristokracija ni odlikovala. V zvezi z vsem tem je konj postal zelo trdoživ in ne muhasta živali za hrano in vremenske razmere

Ker poniji veljajo za enega od prednikov tinkerjev, se sodobni ciganski konji ne morejo pohvaliti z visoko rastjo. V povprečju se njihova višina v vihru giblje od 135 do 160 cm. Kar zadeva maso konj, lahko tehta od 240 do 700 kg.

Te živali imajo majhno vihro, graciozen, a hkrati močan, debel vrat, nekoliko grobo masivno glavo in dolga ušesa. Prepoznavna značilnost predstavnikov opisane pasme je prisotnost čedne male brade, ki se nahaja pod spodnjo čeljustjo.

Predstavniki pasme imajo resnično razkošno dlako, gladko, sijočo grivo in enak rep. Njihove masivne velike okončine so pokrite z odlično črto las.

 

Na kmetiji jim družbo delajo še ostale živali:

• Megy - Borderski ovčar - Škotski mejni ovčar
• Mandy - Borderski ovčar - Škotski mejni ovčar
• in ostale...

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•